Hribi.net
Hribi.netSlovenski splet
Registracija Navodila
uporabnik: geslo:  avtoprijava 
English Hrvatski Seznam gora Iskanje izletov

Novice

Trenutne razmere

Seznam gora

Iskanje izletov

Panorama

Video

Mali oglasi

Skupaj v hribe

Vpisna knjiga

Prireditve

Alpske živali

Cvetje

Kviz

Zemljevid

Vreme

GPS sledi

Spletne kamere

Slike

Anketa

Najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji je?

Kordeževa glava

Mala Raduha

Velika Zelenica

Ojstrica

Ne vem

gorovja / DolomitiMoiazza Sud / Passo Duran - Moiazza Sud
  

Passo Duran - Moiazza Sud (Ferrata Gianni Costantini)

 
Izhodišče: Passo Duran (1605 m)
Izhodišče Širina/Dolžina: 46,325°N / 12,09583°E
Cilj: Moiazza Sud (2878 m)
Ime poti: Ferrata Gianni Costantini
Čas hoje: 11 h
Zahtevnost: izjemno zahtevna označena pot
Zahtevnost smučanja: ni podatka
Višinska razlika: 1273 m
Višinska razlika po poti: 1273 m
Zemljevid: Tabacco št. 25
Priporočena oprema (poletje): čelada, komplet za samovarovanje, svetilka
Priporočena oprema (zima):
Avtor: jax
Ogledov: 360
Ocena: 3 glasov
Število slik: 21
Število komentarjev: 0
Dostop do izhodišča:

Izhodišče je na prelazu Duran, do katerega pripeljeta cesti iz Agorda ter iz vasice Dont v Zoldski dolini (Val di Zoldo). Za dostop iz Slovenije je nemara primernejša druga možnost. V tem primeru se po italijanskih avtocestah A4, A28 in A27 pripeljemo do konca slednje za Bellunom ter od tam nadaljujemo po magistralni cesti v smeri Cortine d'Ampezzo. To cesto pa že v Longaronu zapustimo in zavijemo po stranski cesti v Zoldsko dolino, po kateri se peljemo dobrih 20 km do vasice Dont, kjer se levo odcepi cesta proti prelazu Duran. Do vrha nas čaka še 8 kilometrov vzpona.

Opis poti:

Za začetek nas čaka vzpon proti Carestiatovi koči ob vznožju južnega ostenja Moiazze. Do nje nas vodi markirana pot št. 549, ki cesto zapusti na južni strani prelaza Duran, tik preden se ta začne spuščati proti Agordu. Najprej nas čaka zmeren vzpon preko pašnikov, nato pa se pot priključi gozdni cesti in ji sledi proti vzhodu bolj ali manj po ravnem do koče. Do tod od avtomobila potrebujemo slabo uro. Pri koči se že znajdemo skoraj neposredno ob vznožju stene in kar stisne nas pri srcu, ko pomislimo, da se bo treba povzpeti čeznjo.
Sedaj nas kažipot za Costantinijevo ferato povede po nekakšnem poraščenem grebenčku v smeri stene, do katere potrebujemo le dobrih deset minut. Vstop je označen z že od daleč vidnim rdečim pravokotnikom ter tablo z imenom poti, prostora pa je dovolj, tako da si lahko pred začetkom plezanja v miru nadenemo opremo ter se okrepčamo.
Ko naposled začnemo s plezanjem, nas najprej čaka vstopna prečnica. Nekaj uvodnih metrov sicer poteka po udobni polici, nato pa pot že takoj pokaže zobe, požene se namreč navzgor in nadaljuje s prečenjem gladke stene proti levi. Prečenje je na trenutke kar zoprno (nekje C/D), tako da nam je kaj hitro jasno, s kakšno ferato imamo opravka. Naposled naklonina nekoliko popusti in znajdemo se sredi dokaj položnih plošč, ki v tem predelu tvorijo razčlenjen in ne preveč strm spodnji del ostenja Moiazze. Tu težavnost precej popusti, pot teče preko nagnjenih plošč z le nekaj strmejšimi mesti, ki pa niso pretirano zahtevna. V tem delu kar hitro pridobivamo višino in kmalu se približamo vrhu prej omenjenega položnejšega dela stene. Tako se po kaki uri plezanja teren še nekoliko bolj položi in v tem predelu je tudi jeklenic za nekaj časa konec. Rdeče pike nas zanesljivo vodijo najprej v lažjem plezanju preko razčlenjenih skal, nato pa celo po stezici po travah in skrotju vse do vrha spodnjega dela stene. Tu pa dobesedno trčimo ob zgornji, navpični del in takoj nam je jasno, da smo se znašli pred enim od najtežjih mest poti. Skratka: preplezati je treba kakih deset metrov dolgo navpično do rahlo previsno prečnico poševno v levo. Čeprav so nam tu poleg jeklenice v pomoč tudi v skalo izklesani stopi, je prehod še vedno zahteven in navit. In to še ni vse – na koncu prečnice nas sicer čaka odrešilna skoba, kjer lahko malce zajamemo sapo, toda takoj od nje naprej se moramo ob jeklenici in redkih stopnih klinih povzpeti skozi dolg in povsem navpičen kamin, ki mu sledi še nekaj navpičnih mest. Od vrha prečnice nas čaka kar kakih 50 metrov popolne navpičnice brez možnosti pravega počitka, ta del gotovo lahko ocenimo z D. Naposled jeklenica postopoma začne zavijati proti desni, naklonina pa malce popusti in znajdemo se na vrhu stranskega stebra, ki je z glavno steno povezan z ozko škrbino, preko katere se moramo ob jeklenici malce razkrečiti (atraktivno mesto). Pred nami je široka gruščnata gredina, na vrhu katere zagledamo tablo, ki označuje, da se mesto imenuje Pala del Belia, nahajamo pa se 2295 metrov nad morjem. Na tem mestu smo preplezali ključno mesto spodnjega dela ferate, prav tako pa se nam tu ponuja prva možnost predčasnega umika iz stene – tik za škrbino, preko katere smo se razkrečili ob jeklenici, na skali opazimo zbledelo oznako za odcep proti Carestiatovi koči, ki označuje pot po polici proti levi. Izstop je nezavarovan in ni prav lahek, nam pa seveda pride prav, če smo se na ključnem mestu zbali, da je stvar za nas le pretežka.
Če pa gre vse po načrtu, bomo s potjo kajpak nadaljevali. Začetni vzpon s Pale del Belia je sicer kar presenetljivo zoprn, čakata nas krajša prečnica in vzpon čez rahlo previsen buhtelj (nekje C/D, od spodaj je videti lažje), vendar je tudi zelo kratek. Nad buhteljnom pa se težave zelo umirijo in kaj hitro se znajdemo na dnu dolgega, širokega in dokaj položnega žleba, ki mu pot sledi kar lep čas. Vzpenjamo se bolj ali manj naravnost navzgor, teren pa je nekoliko naložen, zato opozarjam na previdnost, da ne bi prožili kamenja. Sicer težav niti ni, le sam izstop iz žleba je znova navpičen in nekoliko težji. Na vrhu žleba se znajdemo na gruščnatem pobočju, ki mu sledimo še malo navzgor, nakar se pot obrne proti desni, prečka manjšo škrbinico in sledi polici preko nekoliko položnejše stene proti desni (krušljivo, naloženo, nevarovano – previdno!). Na tem mestu se nam odpre pogled navzdol proti prelazu Duran, tako da pod sabo lahko zagledamo svoj avtomobil in se prepričamo, da smo zlezli že kar precej visoko. Toda do konca je še presneto daleč. Prečimo kar nekaj časa, naposled pa nad polico znova zagledamo jeklenice in pot se spet obrne navzgor. Del, ki sledi, je sicer eden od lažjih v ferati. Čaka nas plezanje preko ne prestrmih plošč, nezavarovanih lažjih skal in naposled skozi krajši nekoliko strmejši, a lepo razčlenjen kamin, vse dokler ne dosežemo stranskega vrha Cima Cattedrale na višini 2558 metrov. Za nami je že 700 metrov stene, gotovo smo že precej utrujeni, toda približujemo se grebenu, razgledi so vse širši in lahko imamo občutek, da se je bilo vredno potruditi. Pred nami je še zadnji del vzpona na greben. Ta spočetka vodi po stranskem grebenčku navzgor in je v glavnem nezavarovan, ko teren postane strmejši, pa se vendarle znova pojavijo tudi jeklenice. Te nekaj časa vodijo odprto in atraktivno po stranskem razu, nato pa pot zavije proti levi, se oprime police in se celo malce spusti, preden se jeklenice znova usmerijo preko stene proti grebenu. Zadnji del je znova malce težji, vendar se ne more primerjati s tem, kar smo preplezali niže. Naposled jeklenic spet zmanjka in zadnje korake vzpona na greben opravimo po udobni stezici. Tako dosežemo najvišjo točko grebena Masenade, 2737 metrov visoko. Niti ni treba posebej omenjati, da se na tem mestu še kako prileže postanek – ko se nam razpro razgledi ter poleg Agnerja in Pal, ki smo jih lahko opazovali že med vzponom, zagledamo še Antelao, Pelmo in seveda vrh Moiazze na severu, bomo gotovo ostali odprtih ust in se ustavili kar sami od sebe. Le privoščimo si, prišli smo že visoko! Toda odveč je dodajati – do vrha je še daleč, nazaj v dolino pa še toliko dlje.
Z vrha Masenade markacije sledijo grebenu naprej. Tu je pot v glavnem nezavarovana, vendar v resnici bolj ali manj lahka – greben je prepadno odsekan le na levi strani, desna pa je večino časa dovolj položna, da je po vrhu možna čisto normalna hoja in le na nekaj posameznih mestih imamo opravka z ozkimi in izpostavljenimi prehodi. Na par mestih se vendarle pojavijo tudi jeklenice, vendar prehodi nikakor niso problematični. Tako ob obširnih razgledih nadaljujemo v rahlem spustu, dokler nas pred škrbino Forcella delle Masenade ne čaka strmejši odstavek, ki pa je dobro zavarovan, tako da se čezenj spustimo brez kakršnihkoli težav in dosežemo škrbino. Tu se nam ponudi še druga možnost predčasnega umika iz ferate – napis na skali namreč označuje odcep poti desno navzdol po meliščih v smeri Grisettijevega bivaka v dolini Vant della Moiazza, ki je ob dobri vidljivosti viden že s prostim očesom. Če nam je torej plezanja dovolj, imamo do bivaka kake tričetrt ure, od tam pa je možno po poti 578 prečiti nazaj proti izhodišču na prelazu Duran. Ta izstop je nekoliko zoprn v zgornjem delu, obsežna melišča utegnejo biti problematična ob slabi vidljivosti, sicer pa je v celoti nezahteven. Glede na to, da smo na tej točki že pošteno utrujeni, nas bo gotovo zamikal, po drugi strani pa smo nemara že preblizu vrha, da bi pot kar tako zapustili. Če torej še imamo kaj energije, se vsekakor spodobi nadaljevati, moram pa takoj opozoriti, da nas na ferati od tu naprej čaka še kar precej zahtevnega terena in nikakor še nismo blizu konca.
Če se torej ne odločimo za izstop, ferata na drugi strani škrbine še naprej sledi grebenu, ki pa ga že kaj kmalu zapira navpična skalna zapora. Pot že nekaj pred njo doseže gladko skalno ploščo, jo obide po spodnji strani in se približa steni. Vanjo pa ne vstopi takoj, pač pa se še malce spusti po grušču proti desni, dokler se v steni ne odpre prehod po polici. Tu se znova pojavijo jeklenice, prehod je najprej nezahteven, nato se pot obrne navzgor in najprej vodi skozi že precej zahtevnejši strm kamin, na koncu pa je treba preplezati še kratek previs (atletsko mesto, pomagata nam tudi dva stopna klina, nekje C/D), ki se izteče v lažje pečevje. Tu je jeklenic znova konec, pot pa že po nekaj korakih doseže obsežno melišče pod ostenjem vršne glave Moiazze. Sedaj nas čaka dobrih petnajst minut napornega vzpona po grušču, ki nas privede do sedelca pod vršno steno, kjer se desno odcepi pot proti vrhu Moiazze. Ferata se sicer nadaljuje proti levi, preči sedlo in se spusti na drugo stran proti Ghedinijevemu bivaku, toda na tem mestu se vrha resnično ne izplača izpustiti. Nanj nas namreč vodi le kake pol ure dolg odcep zavarovane poti. V isti sapi pa moram dodati, da je prvi del tega vršnega odcepa kar precej zaguljen in se po zahtevnosti brez težav lahko primerja z najtežjimi mesti v spodnjem delu. Ampak če smo prišli do tu in nismo res prehudo utrujeni, se je vsekakor vredno povzpeti še na vrh.
Zaključni vzpon – če se torej odločimo zanj – pokaže zobe že takoj na začetku, v prečnici neposredno po odcepu, le par metrov nad tlemi. To je nemara edino mesto v vsej ferati, kjer za nekaj gibov stopov popolnoma zmanjka in si moramo pomagati le s trenjem. Le par gibov, le meter ali dva dolžine, toda prehod je zelo zoprn, še zlasti ker moramo sredi njega tudi preklopiti vponki samovarovalnega kompleta. Ko smo čez, v še vedno navpični steni stopimo na manjšo poličko, od katere se moramo povzpeti še skozi navpičen kamin, kjer pa si že lahko pomagamo z dobrimi stopi (prehod si gotovo zasluži oceno D). Kamin se izteče na greben, ki se ga jeklenica sedaj oprime in nas povede preko še enega navpičnega mesta, nato pa je železja za nekaj časa konec in lahko rečemo, da imamo na tem mestu vstopnico za vrh končno v žepu. Od tu naprej posebnih težav namreč ni več. Nekaj časa se vzpenjamo v območju grebena, nakar ga zapustimo in sledimo ozki polici proti levi preko strme stene. Prehod je zelo izpostavljen, vendar je prvi del police čisto lahek, v drugem delu, ko se polica zoži, pa se znova pojavi jeklenica. Tako polici sledimo okrog stranskega raza, za katerim se jeklenice znova obrnejo navzgor in nas popeljejo preko lepih plezalskih mest v gladki, a dokaj položni steni. Na njenem vrhu je jeklenic znova konec in udobna pot nas v nekaj minutah popelje na predvrh. Do glavnega vrha se moramo še malo spustiti in prečiti po grebenu (še nekaj kratkih zavarovanih mest) do zaključnega nekoliko podrtega žleba, skozi katerega se končno povzpnemo na prostoren, planotast vrh. Gotovo eden od najtežje prigaranih vrhov v naši širši okolici, vsaj kar se tiče tistih, na katere se povzpnemo po markirani poti! Zato si na tem mestu lahko damo duška in uživamo v razgledih, ki so sedaj končno zaokroženi – šele tu se nam odpre tudi pogled proti severu, kjer ima kajpak osrednje mesto kraljica Dolomitov – Marmolada. Ko smo se jih naužili in se okrepčali, pa se pripravimo na še vedno dolg in zahteven sestop.
Za začetek se moramo do odcepa poti na vrh kajpak vrniti po isti poti – obilo previdnosti terja zlasti zadnji del z navpičnimi mesti in gladko prečnico za konec. Ko smo se vrnili na razpotje, pa sledimo številnim rdečim pikam proti severozahodu, prečimo sedlo in se preselimo v ostenje nad dolino Van dei Cantoi. Tu nas čaka eden od najspektakularnejših prehodov celotne ferate – na vrsti je prečenje celotne stene po t.i. Angelinijevi polici. Ozka polica se vije nad divjimi prepadi, a je večino časa vendarle še dovolj široka, da omogoča normalno hojo, na mestih, kjer je ožja, pa nam je v pomoč tudi jeklenica. V rahlem spustu ji sledimo kar lep čas, dokler se naposled ne izteče v škrbinico nad dolino Van delle Nevere na severni strani gore. Tu se obrnemo desno in nekaj časa še prečimo po polici (ta je v primerjavi s prejšnjo nekoliko bolj zoprna in podrta, a z nekaj občutka gre), nato pa se po lahkih skalah spustimo na melišče pod severnim ostenjem Moiazze. Na ta način smo prečili praktično celotno skupino Moiazze, od juga proti severu! Sedaj nas čaka melišče, po katerem se najprej na kratko spustimo in ga nato prečimo do Ghedinijevega bivaka na škrbini Forcella delle Nevere. Ta kraj je znova primeren za krajši počitek, na tem mestu pa je treba reči par stvari: kot prvo, pravkar opravljeni spust po polici je nemara eden od najlepših delov ferate, je pa tudi eden od tistih, kjer nam jo v zgodnejši sezoni zna zagosti sneg. V tem primeru seveda pride prav zimska oprema, vendar je teren tako strm, da je prehod tudi ob polni opremljenosti nevaren. Nemara se je najbolje pozanimati v Carestiatovi koči in se na pot odpraviti le tedaj, ko je gotovo kopno. Kot drugo, bivak je skromen, pa vendar omogoča prenočevanje v sili. Če se znajdete v težavah, se tega ni treba braniti, težava utegne biti le voda, saj je razen morebitnih snežišč tukaj ni. In še tretje, v stiski je mogoč tudi lahek sestop na sever proti Vazzolerjevi koči. Seveda pa si s tem turo logistično strahovito zapletemo, zato ta možnost razen v skrajni sili ni priporočljiva.
Kakorkoli že, „prava“ sestopna smer se na tem mestu obrne proti jugu, v ostenje nad dolino Van dei Cantoi. Tukaj pa težko rečem karkoli drugega kot to, da je ključno vprašanje, koliko energije nam je preostalo. Gre namreč za nekakšno lažjo feratico, ki najprej malce preči visoko nad dolino, nato pa se po razčlenjeni steni strmo spusti. Tehnično posebnih težav niti ni, toda strma zavarovana mesta, predvsem pa nevarovani deli po zoprnem drobljivem terenu še kar nekaj časa terjajo popolno koncentracijo, še zlasti ker smo gotovo že pošteno utrujeni. Spustiti se moramo za kar kakih 500 višinskih metrov, preden pot zavije med ruševje na vzhodnem pobočju doline in končno postane lažja. Sledi nekaj prečenja ruševnatega sveta bolj ali manj po ravnem, nato pa se pot znova začne spuščati, se po lažjem svetu skozi nekaj grap spusti v dno doline in po njem na višini okrog 1800 metrov končno doseže markirano pot št. 554, ki preči od Vazzolerjeve proti Carestiatovi koči. Šele tu si lahko dokončno oddahnemo in rečemo, da imamo ferato v žepu. Če bomo do tu prišli šele ob izteku dneva – kar ni tako neverjetno – nas bo pozdravila še kulisa vrhov gora iz skupin San Sebastiano in Tamer v večernem soncu. In lahko smo ponosni na opravljeno.
Težav je tu nepreklicno konec, do izhodišča pa nas loči še dobre pol ure prečenja pod stenami do Carestiatove koče (kar nam je gotovo že malce odveč), od koder se do izhodišča na prelazu Duran vrnemo po že znani poti.
Costantinijeva ferata je gotovo ena od najveličastnejših dolomitskih ferat. Je najdaljša od vseh, v obstoječi vodniški literaturi pa je pogosto opredeljena tudi kot najzahtevnejša. V resnici sicer tehnično ni skrajno zahtevna (na nekaj mestih dosega težavnost D, preseže je ne nikjer) in jo nekaj drugih dolomitskih ferat gotovo prekaša (Piazzetta, Magnifici 4, Sci club 18, pa še katera bi se našla). Prav tako je olajševalna okoliščina dejstvo, da je pot res odlično zavarovana, praktično vsak klin je na pravem mestu. Po drugi strani pa kombinacija dolžine, visokogorskega okolja, nezavarovanih delov, pa tudi kar spodobne tehnične zahtevnosti vendarle pomeni, da gre za zelo zahtevno turo. Vsekakor se je pametno nanjo podati šele, ko že imamo nekaj izkušenj s feratami podobne težavnosti in nimamo težav s telesno pripravljenostjo, pa tudi takrat je smiselno razmisliti o prenočevanju v Carestiatovi koči in vstopu v steno navsezgodaj zjutraj. Vsem tistim, ki omenjena pogoja izpolnjujejo, pa pot toplo priporočam, kombinacija velike dolomitske stene, izvrstno speljane poti preko lepih plezalskih mest ter razkošnih razgledov ne bo nikogar pustila ravnodušnega.

Ob poti: Rifugio Bruto Carestiato (1834m), Pala del Belia (2295m), Cima Cattedrale (2558m), Cresta delle Masenade (2737m), Bivacco Ghedini-Moiazza (2601m)
Priporočamo: podobni izleti,
Dodaj v:    facebook    Twitter    myspace    Digg    delicious    reddit
Slike:
Passo Duran - moiazza_sud1
Passo Duran - moiazza_sud2
Passo Duran - moiazza_sud3
Passo Duran - moiazza_sud4
Passo Duran - moiazza_sud5
Passo Duran - moiazza_sud6
Passo Duran - moiazza_sud7
Passo Duran - moiazza_sud8
Passo Duran - moiazza_sud9
Passo Duran - moiazza_sud10
Passo Duran - moiazza_sud11
Passo Duran - moiazza_sud12
Passo Duran - moiazza_sud13
Passo Duran - moiazza_sud14
Passo Duran - moiazza_sud15
Passo Duran - moiazza_sud16
Passo Duran - moiazza_sud17
Passo Duran - moiazza_sud18
Passo Duran - moiazza_sud19
Passo Duran - moiazza_sud20
Passo Duran - moiazza_sud21
Diskusija o izletu Passo Duran - Moiazza Sud (Ferrata Gianni Costantini)
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtoprijava:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej registrirati
Copyright © 2006-2019 Hribi.net, Pogoji uporabe, Oglaševanje, Piškotki